Dogodki

Beri: četrtek, Igor Omerza: Edvard Kocbek - Osebni dosje št. 584

Skoraj štirideset let ni minil dan, da ne bi služba državne varnosti napisala strani o Edvardu Kocbeku, enem od ustanoviteljev Osvobodilne fornte, ki pa je kasneje postal glavni državni sovražnik.

Edvard Kocbek je bi neslavni prvak dejavnosti službe državne varnosti v Sloveniji. In na koncu njegovega življenja se je v njegovem dosjeju nabralo več tisoč strani. Ta skopi povzetek besed Igorja Omerze pojasni, zakaj je Edvard Kocbek oziroma njegova usoda tako rekoč ključna oseba za razumevanje delovanja totalitarnega režima pri nas. Pa ne le tiste forme totalitarnosti, ki jo je poosebljala jugoslovanska oblast, ki se je z obsodbo na notranji azil odkrižala Kocbeka, ampak pravzaprav zasnove za uspevanje totalitarnosti med Slovenci. Kot je na predstavitvi knjige Edvard Kocbek - Osebni dosje št. 584 poudaril Kocbekov sin Matjaž Kocbek, je njegovega očeta najprej izločila Cerkev.

Povod je bil znameniti Kocbekov esej Premišljevanje o Španiji, nekakšen Kocbekov odgovor na večletno propagiranje frankistične strani v časopisu Slovenec, v katerem je Kocbek obsodil ravnanje Katoliške cerkve v španski državljanski vojni. V tem spisu, ki mu je poleg širše polemike okoli Kocbekovega pristanka v nemilosti klera posvečen prvi del Omerzove knjige, se tudi izkaže bistvo Kocbekove osebnosti. Kot je Kocbek povedal v izpovedi v kratkem filmu režiserja Milana Ljubiča, ki je bil v celoti javno predvajan prvič prav pred pogovorom o knjigi, je bilo v njem vedno nekaj protestantskega; zato je bil neprijeten tako v starem kot v novem režimu.
Ključno vprašanje knjige, ki se ukvarja predvsem z usodo Kocbeka po njegovem srečanju z Borisom Pahorjem in kuhanju (zloglasnega) intervjuja oziroma Kocbekove samoizpovedi o dogodkih ob koncu druge svetovne vojne, je, kaj je Kocbek sploh naredil, da je bil tako preganjan? Pravi odgovor se bolj ukvarja s tem, kaj so storili drugi. Gre namreč za kompleks reakcij ali pa nereakcij ljudi, ki "niso dovolj pametni za pogum" in ki jih morda premaga strah, groza pred lastno usodo. Slednje je formulacija Kocbeka, ki je v televizijskem posnetku dejal, da ga je tudi njega samega bilo groza pred lastno usodo, vendar pa ga to ni odvrnilo od delovanja.
Najprej je bila (naj bi bila) knjiga o Odboru za varstvo človekovih pravic

To ključno vprašanje pa pravzaprav ni bilo izhodišče knjige, na predstavitvi katere sta sicer spregovorila tudi že omenjeni Kocbekov sin in Kocbekov prijatelj pa tudi njegovo žrtveno jagnje, politični disident Viktor Blažič. Igor Omerza je do Kocbeka prišel po ovinkih. Najprej se je lotil študija za knjigo, ki naj bi ob dvajsetletnici Odbora za varstvo človekovih pravic osvetlil delovanje tega telesa. Omerza nam je povedal, da je celo več poglavij za nekoliko širšo knjigo Gradniki odbora že imel napisanih. Nato pa se je lotil prispevka Spomenke Hribar k širjenju polja svobode v slovenskem prostoru. In že na začetku eseja Krivda in greh, v katerem je Hribarjeva kritično razgrnila povojne likvidacije sodelavcev okupatorjev in s katerim je tudi vstopila v medijski prostor, je naletel na osebo Edvarda Kocbeka. Omerzo je Kocbekova usoda zgrabila in kmalu je ugotovil, da je njeno razumevanje tudi ključ do razumevanje celotne evolucije etosa jugoslovanske oblasti.

 

Četrtkov literarni večer z Igorjem Omerzo bo moderiral Rasto Božič.

 

‹ nazaj