Dogodki

GORAN BERTOK: Mrtva narava

V galeriji Simulaker gostimo Gorana Bertoka, prejemnika nagrade za najboljšo razstavo na festivalu Fotonični trenutki 2010. Avtor bo ob video delu Video trilogija (2008) predstavil tri cikle, nastale v zadnjih letih: Obiskovalci (2004), Post Mortem (2007) in Rdeča (2009).

Razstava bo na ogled: 17. 2.-10. 3. 2011

Spremna beseda

»Neposredno srečanje s truplom je nekaj drugega,
kot če si zgolj teoretično postavim vprašanje o končnosti življenja.«
Goran Bertok, iz intervjuja v reviji Fotografija (št. 37/8, 2008)

Prelet skozi zgodovino zahodne umetnosti, ki jo je dolga stoletja zaznamovala krščanska ikonografija, razkriva, da upodabljanje mrtvega telesa ne predstavlja neobičajne in redke prakse. Prej nasprotno. Vendar pa se ob naslikanih ali izklesanih truplih med upodobljenim in gledalcem vzpostavlja nekoliko drugačno razmerje kot denimo ob fotografiji, katere učinkovanje predpostavlja nepotvorjeno, nepreoblikovano resničnost videnega. Čeprav so kot freske ali oljne slike tudi fotografije zgolj podobe, njihov obstoj temelji na zapisovanju in posredovanju tistega, kar v času fotografiranja ne more biti le imaginarna vizija - zato je gledalčevo dojemanje realnosti na fotografiji drugačno, nemara pretresljivejše in bolj neposredno, kot bi bilo sicer; tako se zdi, da zmore fotografija, ko se loti tovrstne tematike, prebuditi tudi bolj zavezujoča vprašanja o obravnavi in dojemanju smrti oziroma o njenem upodabljanju.
Po izkušnji s telesi na mejnih področjih družbeno sprejemljivega vedenja/užitka se Goran Bertok kot fotograf zadnja leta posveča temi, ki jo marsikdo dojema kot pričakovano nadaljevanje starejšega opusa: v serijah Obiskovalci (2004), Post Mortem (2007) in Rdeča (2009), ki jih tokrat razstavljamo v galeriji Simulaker, se je fotograf namreč posvetil zadnjemu stadiju človeškega telesa - smrti. V tem smislu je Bertok skrajni naturalist, ki ga neskončno bolj kot simbolne konotacije človeškega konca (da o kakšnem moraliziranju sploh ne govorimo) zanimajo povedni detajli v svoji najčistejši prezenci. Zdi se, da ne po naključju: Bertok nas želi karseda neposredno soočiti s smrtjo, ki se dandanes, v času, ki poveličuje večno mladost, zdravje in lepoto, zdi nekaj povsem nesprejemljivega. Bertokova gesta je zato blasfemična prav toliko, kolikor je smrt danes odmaknjena v posebne ustanove in prepuščena armadi specialistov; kontroverzna je prav toliko, kolikor na smrt gledamo kot na nekaj neprimernega, nemoralnega, celo nehigieničnega.
Fotograf upodablja telesa v času, ko poteka njihov razkroj, pri čemer posredno razkriva tudi nedostopna mesta, kjer se to dogaja. Še zlasti ob fotografijah iz serije Post Mortem se zdi, da se je z ovekovečenjem detajlov telesa, ki se jih ima v smislu karakterizacije za bolj povedne, avtor želel karseda približati življenju, ki je ugasnilo: detajli razbrazdane kože, posejane z ivjem, očes brez leska, okornih, skrivenčenih prstov ... sestavljajo povedne, mojstrsko kadrirane delčke večje, a minule zgodbe, katere potek ni več pomemben. Pomembni so le še ostanki tistega, kar je bilo nekoč človeško življenje. Bertokove fotografije tako zaznamuje specifična dvojnost: njihova estetskost je v ostri opoziciji z upodobljeno snovjo. Prepričljivost fotografij se napaja ravno iz tega precepa - vendar njihova sugestivnost ni toliko posledica brezhibnega verizma, kot je bržkone plod zanikanja našega razuma, njegovih poskusov upirati se resničnosti podob, ki se v svoji morbidni nujnosti ponujajo na ogled.

Matjaž Brulc

 

 

‹ nazaj