Novice

Nove sankcije zaradi zamud pri plačilih veljajo tudi za nevladne organizacije

ponedeljek, 11.4.2011

Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih: nevladne organizacije (NVO) lahko po novem od svojih dolžnikov, ki zamujajo s plačilom, zahtevajo še dodatnih 40,00 eurov zaradi same zamude plačila. NVO, ki so v okviru svojih pridobitnih dejavnosti v zamudi s plačilom svojih obveznosti, pa morajo te obveznosti prijaviti na AJPES.

V mesecu marcu je pričel veljati Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih – ZPreZP (objavljen v Uradnem listu št. 18/2011 z dne 15. 3. 2011), ki je bil sprejet kot eden od ukrepov za odpravo plačilne nediscipline. ZPreZP ureja najdaljše dovoljene roke za plačilo računov, določa kdaj pričnejo teči plačilni roki in kakšne so obveznosti dolžnikov, ki pravočasno ne plačajo svojih obveznosti. Kljub temu, da je ZPreZP namenjen predvsem gospodarskemu sektorju, velja v določene delu tudi za NVO.

Veljavnost ZPreZP za NVO:

ZPreZP velja za vse gospodarske subjekte, to je gospodarske družbe (d.o.o., d.d.,…), samostojni podjetnike in druge fizične osebe, ki samostojno opravljajo dejavnosti (npr. samozaposleni na področju kulture), za javne organe, v določenem delu pa tudi za NVO (društva, zavode in ustanove). Pri tem ZPreZP velja le za tiste posle NVO, ki jih te izvajajo v okviru svojih pridobitnih dejavnosti (ko npr. prodajajo blago in storitve, četudi s tem zgolj krijejo nastale stroške). V kolikor pa gre za posle, ki nastanejo v okviru njihovih nepridobitnih dejavnosti (npr. brezplačna delavnica, izvajanje projekta na podlagi javnega razpisa…), pravila ZPreZP ne pridejo v poštev.

V nadaljevanju predstavljamo bistvene določbe ZPreZP,ki veljajo tudi za NVO in z vidika NVO , ki nastopa kot upnik (je npr. nekomu izdala račun) in z vidika NVO, ki nastopa kot dolžnik (je od nekoga sama prejela račun).

Če NVO nastopa kot upnik:

V primeru, da NVO v okviru izvajanja svojih pridobitnih dejavnosti izda račun (npr. za izobraževanje, za oddajo športnega prostora, za prodajo vstopnice za kulturno prireditev, za prodajo knjige ali drugega izdelka…) veljajo sledeča pravila:

Najdaljši dovoljeni plačilni roki:

• Če je dolžnik gospodarski subjekt (d.o.o., d.d., samostojni podjetnik, …) dogovorjeni plačilni rok med njim in NVO ne sme biti daljši od 60 dni. V kolikor se plačilni rok dogovori s pisno pogodbo, je rok lahko daljši, a največ 120 dni. Če se NVO z gospodarskim subjektom vseeno dogovori za daljši rok plačila, je takšen dogovor ničen in lahko NVO vseeno terja plačilo že po 60 dneh (oziroma po 120 dneh, če je daljši rok dogovorjen pisno).

Opisano velja tudi v primeru, če je dolžnik druga NVO, ki je predmetni posel prav tako sklenila v okviru svojih pridobitnih dejavnosti (ker bo npr. kupljeno blago porabila za nadaljnjo prodajo ali pa drugače uporabila pri izvajanju svojih pridobitnih dejavnosti). V takem primeru se posel med dvema NVO, ki ga obe opravita v okviru svojih pridobitnih dejavnosti, obravnava enako kot posel med gospodarskima subjektoma in zato tudi velja zakonsko določen najdaljši dovoljen rok plačila.

• Če je dolžnik javni organ (ministrstvo, občina, javni zavod, javna agencija ali druga oseba javnega prava) dogovorjen plačilni rok ne sme biti daljši od 30 dni. V tem primeru se tudi s pisno pogodbo ni mogoče dogovoriti drugače. V primeru, da bi NVO podpisala pogodbo, ki daje javnemu organu daljši rok za plačilo, je sedaj takšno pogodbeno določilo nično in se upošteva zgolj zakonski 30-dnevni rok za plačilo. Posledično to pomeni, da lahko NVO od javnega organa v vsakem primeru zahteva plačilo za svoje storitve že po 30 dneh.

Opisana pravilo ne veljajo za primere, ko NVO nastopa kot upnik v okviru svojih nepridobitnih dejavnosti. To so primeri, ko npr. ministrstva ali občine izplačujejo sredstva na podlagi javnih razpisov za projekte NVO. Kot že omenjeno zgoraj, velja ZPreZP le za tiste posle NVO, ki jih te sklepajo v okviru svojih pridobitnih dejavnosti, kamor pa izvajanje projektov na podlagi javnih razpisov ne sodi.

• Če dolžnik ni gospodarski subjekt ali javni organ, zgoraj opisani zakonski plačilni roki ne veljajo in je rok lahko poljubno dolg. Takšen primer bi bila npr. prodaja blaga ali storitve kupcu, ki fizična oseba ali druga NVO, ki posla ni sklenila v okviru svojih pridobitnih dejavnosti (to pomeni, da NVO kot kupe,c kupljenega blaga ne bo uporabila za izvajanje svojih pridobitnih dejavnost)..

 

Najdaljši plačilni roki, za katere se je še dovoljeno dogovoriti, so tako po novem zakonsko določeni. V kolikor je dolžnik javni organ, je ta rok vedno največ 30 dni. V primeru, da rok plačila ni dogovorjen, velja 30-dnevni rok tako za javne organe, kot za gospodarske subjekte. Opisani najdaljši dovoljeni roki veljajo tudi, če se račun izstavi drugi NVO, v kolikor ta kupljeno blago ali storitve nabavi za opravljanje lastnih pridobitnih dejavnosti.

• Začetek teka roka za plačilo:
• Če je bil z dolžnikom dogovorjen dan za prejem blaga ali storitve in je NVO blago ali storitev tudi dostavila ta dan ali pred tem dnem, prične teči rok za plačilo z dnem, dogovorjenim za prejem. Dobava pred dogovorjenim rokom tako ne vpliva na hitrejši začetek teka roka za plačilo – ta še vedno prične teči z dnem, ki je bil dogovorjen za dostavo.
• Če je bil z dolžnikom dogovorjen dan za prejem blaga ali storitve in je NVO z dostavo zamudila, prične teči rok za plačilo šele z dnem dejanske dostave blaga ali storitve. V kolikor tako NVO zamudi z dostavo naročenega blaga ali storitve, mora začeti šteti rok plačila šele od dneva, ko je izpolnila svoje obveznosti.
• Če z dolžnikom dan prejema blaga ali storitve ni bil dogovorjen, prične teči rok za plačilo z dnem dejanske dostave blaga ali storitve in z izstavitvijo računa. Če se torej NVO z dolžnikom ni dogovorila kdaj bo dostavila blago ali storitve, mu mora dogovorjeno blago ali storitev dostaviti in izstaviti račun, sicer rok ne bo začel teči.

Opisana pravila glede začetka teka roka za plačilo veljajo samo za primere, ko NVO sklepa posle z drugimi gospodarskimi subjekti, javnimi organi ali drugimi NVO, ki so posel prav tako sklenejo v okviru svojih pridobitnih dejavnosti.

Stroški izterjave zaradi zamude:

V kolikor dolžnik, v skladu z zgornjimi pravili, svoje obveznosti ne poravna, lahko NVO od njega poleg glavnice, terja še zakonske zamudne obresti in stroške izterjave v zakonsko določeni višini 40,00 eurov.

V kolikor je tako npr. terjatev NVO do gospodarske družbe 100,00 eurov in ta dolg ni plačan v dogovorjenem oziroma zakonskem roku, lahko NVO pošlje dolžniku še dodaten račun, na katerem si zaračuna zamudne obresti in stroške izterjave. Skupen dolg dolžnika tako s 100,00 eurov naraste na 140,00 eurov. NVO pri tem ni potrebno poslati predhodnega opomina ali sprožiti sodnega postopa, saj ji pravico do teh stroškov daje že sam zakon.

Če NVO nastopa kot dolžnik

Če NVO nastopa kot dolžnik veljajo zanj pravila ZPreZP samo v primeru:

• če je določeno blago ali storitve naročila za namene opravljanja svojih pridobitnih dejavnosti in
• če ji storitev dobavi gospodarski subjekt. Med gospodarske subjekte štejemo gospodarske družbe (d.o.o., d.d.,…), samostojne podjetnike in druge fizične osebe, ki samostojno opravljajo dejavnosti (npr. samozaposlene na področju kulture), pa tudi NVO, ki so blago ali storitev dobavile v okviru svojih pridobitnih dejavnosti. Slednje bo ZA NVO veljalo v veliki večini primerov, saj je dobava blaga ali storitev praviloma vedno pridobitna dejavnost.

Če tako NVO kupi od gospodarske družbe (d.o.o.) pijačo za namene njene nadaljnje prodaje v okviru svoje gostinske dejavnosti, veljajo zanjo pravila ZPreZP za dolžnike. Če NVO kupi surovine za izdelavo izdelkov na delavnici od samostojnega podjetnika, pa ima namen te izdelke nato prodati, zanjo prav tako veljaj pravila ZPreZP. V kolikor pa NVO sklene avtorsko pogodbo s fizično osebo (k ni samostojni podjetnik ali samozaposlena oseba) in proda vstopnice za ogled predstave, kjer ta oseba nastopa, zanjo ne velja ZPreZP, saj ji storitve izvedbe avtorskega dela ni dobavil gospodarski subjekt.

Obveznosti ZPreZp tudi ne veljajo v primeru, če NVO pri gospodarski družbi (d.o.o.) naroči tiskanje zgibank, ki pa jih nato brezplačno deli uporabnikom, saj v tem primeru naročenega blaga ali storitve ne uporabi v okviru svojih pridobitnih dejavnosti. Če pa bi takšne zgibanke prodajala in bi zato šlo za pridobitno dejavnost, pa bi ZPreZP za NVO kot dolžnika veljal.

Če torej NVO nastopa kot dolžnik in zanj velja ZPreZP, po pravilih opisanih zgoraj, veljajo sledeča pravila:

Najdaljši dovoljeni plačilni rok:

Dogovorjen plačilni rok ne sme biti daljši od 60 dni. V kolikor se plačilni rok dogovori s pisno pogodbo je rok lahko daljši, a največ 120 dni. Če je bil dogovorjen rok daljši od 120 je takšen dogovor ničen in je potrebno obveznost vseeno plačati pred potekom 60 dni (oziroma pred potekom 120 dni, če je bil daljši rok dogovorjen pisno).

Začetek teka roka za plačilo:

Če je bil z upnikom dogovorjen dan za prejem blaga ali storitve in je to tudi bilo dostavljeno ta dan ali pred tem dnem, prične teči rok za plačilo z dnem, dogovorjenim za prejem. Dobava pred dogovorjenim rokom tako ne vpliva na začetek teka roka za plačilo – ta še vedno prične teči z dnem, kot je bil dogovorjen za dostavo.

• Če je bil z upnikom dogovorjen dan za prejem blaga ali storitve, pa je dobavitelj z dostavo zamudil prične teči rok za plačilo z dnem dejanske dostave blaga ali storitve. V kolikor NVO dobi blago kasneje kot dogovorjeno, se ji s tem prestavi tudi začetek teka roka za plačilo.
• Če z upnikom dan za prejem blaga ali storitve ni bil dogovorjen, prične teči rok za plačilo z dnem dejanske dostave blaga ali storitve in ko NVO kot dolžnik prejme račun. Če je dan prejema računa sporen se šteje, da prične teči rok z dnem ko je NVO prejela blago ali ji je bila opravljena storitev.

Stroški izterjave zaradi zamude:

V kolikor NVO kot dolžnik svoje obveznosti ne poravna v skladu z zgornjimi pravili, lahko upnik od nje zahteva še plačilo zamudnih obresti in dodatnih 40,00 eurov zaradi njemu lastnih stroškov izterjave. Poseben predhodni opomin ali sprožitev sodnega postopka nista potrebna.

Obveznost prijave neplačanega računa (terjatve):

V kolikor NVO kot dolžnik svoje obveznosti ne poravna v skladu z zgornjimi pravili, mora svojo obveznost obvezno prijaviti t.i. upravljavcu sistema obveznega večstranskega pobota (kar je trenutno AJPES, Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve). Prijava se opravi preko posebne spletne aplikacije ePOBOT. Dodatna pojasnila in navodila glede prijave obveznosti se nahajajo na spletni strani AJPES.

Prvi obvezni pobot bo 15. aprila 2011.

Obveznost prijave zapadle obveznosti ne velja le v primeru, če ima upnik plačilo zavarovano oziroma če glede obveznosti že poteka sodni spor.

VIR: CNVOS

‹ nazaj