Novice

Sporočilo Akademije tajskega boksa - Muay Thai Scorpion gym Novo mesto

ponedeljek, 22.8.2011

Balkanski biser v rokah Suhokranjca

Dobrih 1000 kilometrov od južne slovenske meje, v najbolj oddaljeni bivši jugoslovanski republiki, se pod žgočim vardarskim soncem bohoti Ohridsko jezero - balkanski biser, religijski artefakt in priljubljena destinacija sto-tisočih turistov iz celotnega Starega kontinenta. V pribežališču Cirila in Metoda pa poleg spokojne cerkvene in literarne dediščine, znotraj zidov ohridske trdnjave, domuje tudi bojeviti duh makedonskega carja Samuela, ki je mesto pod sabo spremenil v dom resničnostnih bojevnikov.

18 borcev, z vseh štirih smeri neba, je v začetku Avgustovega meseca prispelo na obronke jezera in se nastanilo v karanteni trdnjave Inex-Gorica hotel s petimi zvezdicami. Televizijska ekipa največje promocijske hiše za borilne veščine »It's showtime«, je aktivirala svoje snemalne naprave in tretja sezona resničnostnega šova Enfusion, za glavno nagrado 21.000 evrov, se je lahko začela. V navidezno nesožitni spregi skupnega druženja, bivanja in ustvarjanja osebnih zavezništev ter intenzivnih treningov, zdrah, prepirov,vratolomnega izgubljanja kilogramov na predvečer tehtanja in neizogibnosti končnega spopada, se je znašel tudi slovenski predstavnik Franci Grajš, ki je s svojo suhokranjsko trmo na koncu uspel favoriziranim veleimenom zaplesti štrene v gordijski vozel.

Franci se je z izzivom kariere spopadel pod praporom bele skupine, ki ji je poveljevala maroška trenerka Chajmaa Bellakhal. Tekmovalci so namreč bili razdeljeni v štiri ekipe pod vodstvom profesionalnih bork, ki so skupaj s svojimi izkušnjami in znanjem v šovu nastopile tudi zato, da odpeljejo oči gledalcev na pašo. Poleg Chajme, so četrtinam bojevnikov poveljevale še Angležinja Lucy Payne, Nizozemka Denis Kielholtz in Američanka Lindsay Scheer. Svoje ekipe so najprej vodile skozi različne izzive, v katerih so si tekmovalci lahko pridobili pravico do boljših sob, prednosti pri izbiri nasprotnika in ostale ugodnosti. Preko štafete, nogometa, košarke, plavanja, streljanja z loki in teka na ohridsko trdnjavo, se je Francijeva skupina z zmagami postavila v ugoden položaj in si tako zagotovila obetavne pogoje za osrednji del dogodka.

Izbira nasprotnika v prvem krogu je Franciju sprva namenila Kanadčana Bruna Luretteja, ki pa se je pri enem izmed izzivov poškodoval – na zahtevo televizijske ekipe je namreč skočil v plitvo vodo in si pri tem zlomil roko - ter tako svoje mesto prepustil Belgijcu Michaelu Kongolu. Grajšev naskok proti glavni nagradi se je tako tudi uradno začel z zvončkom, ki je označil začetek prve runde. Slovenec je v začetnih trenutkih deloval malce nervozno, saj letos praktično še ni stal v ringu, a je kmalu vzpostavil ravnotežje in celo začel prevzemati pobudo. Na koncu uvodne runde je počilo. Silovit desni kroše je zatresel ravnotežne sile, ki so držale Belgijca pokonci in ga spravil v horizontalo. Agonijo je podaljšal gong, ki je oznanil konec prve runde, a na epilog dvoboja ni bilo potrebno dolgo čakati. V drugi rundi je sledil še en knockdown in tokrat se Belgijec ni uspel pripraviti na nadaljevanje dvoboja. Legendarni sodnik Joop Ubeda je dvoboj prekinil in Franci je prebil led – uvrstil se je v drugi krog, hkrati pa ostalim borcem poslal jasno opozorilo, da prihaja po glavno nagrado in skalp velikih imen.

Čez noč je v taboru Enfusiona postal glavna tema, največje presenečenje ter trepet preostalih sedmih udeležencev šova. Vendar je pot do finalnega turnirja bila še dolga, trnova, in kot se je na koncu izkazalo tudi dramatična in neizvestna. Posebej za priložnost tretje seozne Enfusion-a, se je iz svojih 95-ih kilogramov navpično proti jugu težinske lestvice spustil favorizirani temnopolti Nizozemec Wendell Roche. V prvem krogu je brez težav opravil z Angležem Jakeom Bostwickom in potrdil vlogo glavnega kandidata za veliko nagrado. Usoda pa je hotela, da se velika senzacija prvega kroga in nesojeni zmagovalec pomerita še pred velikim finalom. Prizorišče najbolj pričakovane bitke je bil rimski amfiteater zgrajen na pobočju ohridske vzpetine pred dva tisoč let. In tako kot takrat, so ga tudi tokrat preplavile stotine gledalcev in v njem oživile speči antični blišč in bojevniški duh.

Občinstvo amfiteatra je dalo jasno vedeti koga želi videti v naslednjem krogu, Nizozemca so z velikimi ovacijami pričakali stoje in na trenutek se je zazdelo, da Roche gospodari v rimskem gledališču. Vendar vsak pravi borec ve, da se dvoboj začne šele z gongom prve runde in da si znotraj vrvi ringa nasproti stojita le on sam in njegov nasprotnik. Vse ostalo se avtomatsko izloči iz transa in postane neslišen trušč v daljavi, neobstoječa motnja v deliriju pesti, golenic in kolen. Nizozemec je po pričakovanjih krenil z vso silo naprej, kjer pa ga je dočakala Francijeva agilnost in frontalni nožni udarci, v tajskem borilnem žargonu imenovani »teep«. Skozi vso prvo rundo je Franci uspešno plasiral številne nožne udarce in onemogočal Wendllu, da bi izsilil borbo na majhni razdalji. Druga runda je prav tako minila v duhu prve, le da je članu Akademije tajskega boksa Scorpion Novo mesto uspelo za delček sekunde nasprotniku zamajati tla pod nogami s spektakularnim »high-kickom«, a se je Roche neverjetno hitro zbral in takoj nadaljeval z neutrudnimi napadi. Franci, ki je ob koncu druge runde že kazal vidnejše znake utrujenosti, je moral spoznati, da je ob vznožju ohridske trdnjave trčil ob še eno premikajočo se steno in da bo za zmago kariere moral v ringu pustiti tako srce in dušo kot tudi zadnje atome moči - to je bila borba njegovega življenja. V tretji rundi je sledila drama. Nizozemec je prestavil v višjo predstavo in bojevnik iz male Suhokranjske vasice Klečet je napel zadnje moči ter se spustil v totalno vojno, temperatura v amfiteatru pa se je dotaknila vrelišča. Bolj kot se je borba odmikala h koncu, bolj je Franci deloval utrujeno in v zadnji minuti so njegovi navijači doživljali shrljive preglavice, si pogrizli nohte in trepetali pred usodnim Rochejevim udarcem. A čakali so na Godota. Zadnja runda se je končala in usoda gladiatorjev je bila v rokah sodnikov. Palec so ob imenu Franci Grajš obrnili navpično proti nebu in k zvezdam so bile dvignjene tudi njegove roke. Slavje v taboru bele ekipe in slovenskih navijačev se je lahko začelo.

Junak večera se je izčrpan vrnil v garderobo, kjer je še nekaj minut lovil sapo in prejemal prve čestitke navdušenih soborcev. Velikega uspeha se še dobro ni zavedal, ko je stopil iz garderobe, kjer so ga pričakale desetine navdušenih gledalcev, ki so se želeli fotografirati s slovenskim šampionom. Sprejem, ki ga v svoji uspešni karieri prinašanja medalj iz svetovnih in evropskih prvenstev, še ni bil deležen.

Postal je eden štirih najboljših borcev na svetu do 85 kilogramov in v oddaljenosti 7 mesecev zagledal bleščeči vrh do katerega pa se bo moral prebiti skozi aktualnega »It's showtime« prvaka Sahaka Parparyana in v primeru zmage še skozi boljšega iz dvoboja Ritchija Hockinga in Andrewa Tatea. Na aprilskem velikem finalu, ko bo odločen zmagovalec showa, Francijeva postelja ne bo postlana z rožicami, saj ga čaka še en favorit, vendar neustrašni »Scorpion« že pripravlja strup za preostale tri pretendente, ki imajo skupaj s Francijem enak cilj, a drugačno usodo. Ta je skrbno zapečatena v knjigi zmagovalcev.

‹ nazaj